Vaja ORHB, Kazianiberg, avstrijska Koroška

Na povabilo kolegov iz Avstrijske Enote Reševalnih Psov (ORHB), ki so se udeležili tudi našega tabora ERP v Tolminu smo na vajo reševalcev v okolici Finkensteina na avstrijskem Koroškem odšli Dušan Hrnčič in Darko Turk iz ERP KD Storžič ter Uroš Arih iz KD Naklo.
V soboto zjutraj smo se ob dogovorjeni uri odpeljali na »senčno stran Karavank«. Na zborno mesto pri Kazianibergu v bližini Finkensteina smo prispeli ob pravem času, tako da smo kar takoj dobili kavo in piškote iz domače pekarne kolegov iz Beljaka. Kaj kmalu so se pripeljali tudi kolegi iz avstrijske Štajerske in sledil je zbor in pozdravni govori prizadevnih organizatorjev. Seveda je sledil tudi plan dela, ki je vseboval tudi usposabljanje za delo/transport s helikopterjem. Žal je bila v Celovcu na letališču še megla, tako da se je začetek dela prestavil za pol ure kar nam je dalo priložnost za še malo debate in spoznavanja človeških in pasjih sodelavcev.
Po prihodu helikopterja s posadko je sledilo najprej teoretično nato pa tudi praktično delo – vsaj kar se tiče postopkov in pravil za varno delo ob in v helikopterju. Na hitro so/smo obdelali »mlade vodnike in pse« po istem principu kot pri nas poteka usposabljanje za »modul A«. Potem pa se je začelo zares. Najprej so bili letenja na planino, kjer se je usposabljanje nadaljevalo, deležni začetniki, nato pa še izkušeni vodniki in psi. Moram pa pošteno zapisati, da piloti (po posvetu in izkušnjah iz prvega dela) niso strogo vztrajali na uporabi nagobčnika, tako da je večina psov letela brez (sicer obveznega) nagobčnika.
Na planini so nas organizatorji pričakali najprej z dobrim golažem, nato pa so nas razdelili v skupine glede na izkušnje, opravljene izpite in tudi želje posameznikov. Začetniki so v okolici planine izvajali osnovne treninge pod vodstvom inštruktorjev, izkušenejše vodnike in pse pa so s pomočjo gasilcev/tehničnih reševalcev opremili s plezalnimi pasovi in spet se je začelo vrtenje helikopterskih elis. Vsak reševalni par so prepeljali »na zajli« (nas strokovni izraz bi bil »na podvesu«) približno kilometer daleč, kjer nas je pričakala trasa za iskanje ob poti. Po kratkem postanku smo vsak posamezno preiskovali gozd ob cesti, ki je peljala nazaj proti bazi na planini. Še največ težav je (vsaj meni) povzročal hrup in piskanje helikopterja, ki je še kar dovažal reševalce na izhodišče. Pa saj verjetno ne bi bil tak problem slišati psa, ki nakazuje pogrešanca, a kaj ko Kala to običajno počne na kar precejšnji razdalji in sem zato preslišal eno nakazovanje. To so mi povedali kasneje… Po opravljeni prvi nalogi je sledilo še tako imenovano iskanje v paru z naključno izbranimi »sodelavci« in kaj hitro je sledil »internazionaleninzegung« – mednarodno nakazovanje, Kala in njen avstrijski kolega sta kar skupaj našla in brez problemov nakazala prvega pogrešanca, kasneje pa še vsak posamezno »poškodovanca« pod gradbiščem novo nastajajoče koče, ki so ga kasneje gasilci s tehničnim posegom s koritastimi nosili izvlekli na pot in ga je potem odpeljal helikopter in tako zaključil posredovanje.
Po odhodu v dolino je sledil transport do prenočišča in druženje ob debati, ki so ga nekateri zaključili dokaj pozno, »naša ekipa« pa je glede na napovedano jutranjo uro kaj kmalu (malo po deseti) odšla na počitek.
Zjutraj je po obveznem pasjem sprehodu sledil zajtrk in odhod na zborno mesto, kjer smo počakali na nadaljnja navodila. Po posvetu vodstva smo se vsi skupaj odpeljali v Beljak in na kar velikem in dobro opremljenem poligonu nadaljevali s treningom na ruševini in ovirah. Ker pa smo Gorenci s seboj pripeljali košaro kostanja smo pač kolege naprosili za kurišče in nekaj drv ter kostanj kar med treningom spekli in postregli, pospravili so ga z velikim navdušenjem.
Po koncu usposabljanja smo si družno privoščili še kosilo (in skoraj obvezno pivo), seveda po zaključnih govorih in zahvalah vsem sodelujočim.
Kot kaže se bo čezmejno sodelovanje še nadaljevalo, saj smo se že dogovarjali tudi za kakšen lavinski trening na naši ali njihovi strani Ljubelja, pa glede na odziv in interes za letni tabor je dokaj verjetno, da se bo Koroška ekipa v večjem številu pojavila tudi na taboru naslednje leto, mogoče pa še vmes na kakšni vaji, vsi skupaj pa smo se strinjali naj bo čim manj resničnih akcij in čim več dobrih treningov.

Darko Turk

Advertisements