19. MEDNARODNA MOL VAJA 2017

Društvo vodnikov reševalnih psov Slovenije iz Ljubljane vsako leto v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana organizira »Mednarodno vajo MOL«, na kateri se preizkusijo ekipe treh reševalnih parov. Vaja je potekala v času od 12. do 14. 5. 2017 in je trajala 24 ur. Vaja kar najbolje posnema resnično situacijo, s predpostavko da se je zgodil rušilni potres. Od udeležencev se zahteva samozadostnost na vseh nivojih. Udeleženci so nastanjeni v nastanitveni bazi BoO (»Base of Operation«), od koder jih logisti, v tem primeru gasilci, odpeljejo na mesto intervencije. V 24 urah udeleženci opravijo iskanje na štirih ruševinah ter na treh gozdnih lokacijah. Poleg tega morajo pokazati znanje prve pomoči, vrvne tehnike ter orientacije. Najbolj pomembno pa je, da je tim med sabo povezan, da dobro sodeluje ter seveda najde čim več pogrešanih oseb.

Enota reševalnih psov Slovenije je tudi letos sodelovala z dvema ekipama. V eni smo tekmovale Tina Bole z Boko (KD Naklo), Urška Plenik z Gajo (KD Zgornja Savinjska dolina) ter Alenka Kučič z Ebo (KD Storžič). Same punce! Naš pomislek o tem, kako bomo opravile zahtevno nalogo, glede na to, da smo same punce in, da še nikoli nismo sodelovale na tak način, se je na koncu izkazal za popolnoma nepotreben. V 24 urah smo našle 10 pogrešanih oseb od 15, bile sicer rahlo utrujene vendar še vedno nasmejane in zelo zadovoljne s svojim delom. Mislim, da smo se zelo dobro odrezale predvsem pa…imele smo se fantastično!

Advertisements

Jesen ERP KD Storžič

Za člani ERP KD Storžič je pestro jesensko dogajanje. Oktobra sta Duško in Eba v težkih vremenskim pogojih (lilo je kot iz škafa) uspešno opravila svoj prvi reševalski izpit IRP-PO1 (iskanje pogrešanih v gozdu).

Temu je sledila preizkušnja za uvstitev v območne enote za leto 2014, ki so jo uspešno opravili: Vozk z Reksom in Aro, Robert z Joyem, Darko s Kalo, Drago s Pego, Duško z Ebo, Andrej z Warom in Marko z Iško.

Prvi vikend v decembru smo tisti razporejeni v enote preživeli na usposabljanju v Gotenici. Darko in Duško sta izpopolnjevala tehniko vodenja in načrtovanja iskalnih akcij, ter uporabo GPS za le to. Ostali pa smo na terenu vadili prvo pomoč, hojo v strelcih, orientacijo, medsebojno komunikacijo, uporabo GPS v praksi in ob tem iskali tako v ruševini, kot v gozdu.

Prejšnji vikend pa smo pod Storžičem organizirali še zaključno vajo ERP Slovenije za leto 2013, na kateri so bila podeljena tudi priznanja vsem uspešnih na letošnjih izpitih.

20. MEDNARODNI TABOR REŠEVALNIH PSOV

Kot je med kinologi reševalci v pradavni navadi je čas od zadnje srede do nedelje v avgustu namenjen letnemu taboru. Organizatorji se zaradi zahtevnosti projekta menjajo. Tokrat so bili na vrsti prizadevni in zagnani člani ERP KD Tolmin, ki so nas »zvabili« v bazni tabor v Campu Gabrje in na delovišča širom Soške doline.

Tokratna zasedba članov ERP KD Storžič je bila bolj skromna, saj smo se za sodelovanje odločili samo Robert in Joy, Dušan in Eba, Marko in Iška in Darko in Kala .

Po prijavi pri organizatorjih, smo postavili šotore in se podali na ogled kampa in pozdravljanje prijateljev, ki jih že dlje časa nismo videli. Seveda so sledile tudi debate o načrtih – pasjih in drugačnih.

Četrtkovo jutro je minilo v formiranju skupin in hitenju na delovišča. Naša skupina je odšla v smeri proti Tolminu, kjer smo v gozdu in na obrežju Soče preizkusili usposobljenost in znanje vodnikov in psov. Temu smo prilagodili nadaljnje delo na naslednjih deloviščih. Zaradi različnih stopenj usposobljenosti smo vse dni imeli dokaj pestro delo, saj so nam organizatorji pripravili delovišča primerna za različne vodnike.

V petek smo se na delovišče v Livku peljali s kombijem CZ. Kot delovišče je služila opuščena dokaj prostorna gostilna, kjer smo si spet lahko pripravili precej različnih situacij – tako po materialu kot zahtevnosti prostorov in sproti počasi povečevali zahtevnost dela. Sobota je minila na »ruševini« v Anhovem, ki je na prvi pogled delovala dokaj skromno, a smo jo z malce dela in iznajdljivosti uredili v zelo dobro in realno ruševinico. Za zadnji dan pa so nam pripravili iskanje v kavernah in bunkerjih iz 1. sv. vojne. Z malce prilagajanja zahtevnosti nalog smo tudi tukaj, vsaj po mojem občutku, dokaj dobro opravili. Za zaključek vadbe smo »naredili« še eno enostavno vajo iskanja, tako da je tudi psom skupno delo štirih dni ostalo v lepem spominu.

Kar pa se tiče družabnega dela tabora pa je bilo tako kot ponavadi: tisti »manj družabni« so svoje šotore obiskali prej, ostali pa kasneje, tisti zadnji so imeli zjutraj občasne težave z vstajanjem, zajtrkom in odhodi na delovišča.

Moram pa pošteno zapisati, da se je za vsakogar kaj našlo, tudi Tminci so se pošteno potrudili in zagotovili precej zabave, pa naj bo na raftanju, poletih s padalom ali pa večernem koncertu in vrhunsko organizirani zabavi.

Fletn je blo – še bomo šli!

Darko

O taboru so poročali tudi na dnevniku:

in v Primorskih novicah:

http://www.primorske.si/Zanimivosti/Kolikor-v-psa-vlozis,-toliko-dobis.aspx.

Reševalni psi v vrtcu (na Kofcah)

Lepega junijskega popoldneva (najprej v četrtek, pa naslednji teden v petek) smo vodniki reševalnih psov iz Kinološkega društva Storžič tako kot vsako leto, ko tam „taborijo“ mali planinci predstavili delo in šolanje naših pasjih pomočnikov.

Najprej smo na kratko predstavili naše delo in šolanje ter vzgojo reševalnih psov na otrokom razumljiv način, ter spotoma pokazali nekaj opreme, ki jo pri delu uporabljamo. Sledilo je tudi nekaj (vzgojnih) napotkov za obnašanje in pohajanje po planinah, ter približevanju psom in obnašanju okrog njih.
Po še nekaj vprašanjih so se otroci v manjših skupinah pod Dušanovim ali Joževim vodstvom skrili, kar v igralno hišico, tako da so jih psi lahko poiskali in oblajali ter tako vodnikom povedali kje so mali nagajivci skriti.
Zanimivo pa je seveda bilo tudi sprehajanje psov na dvorišču pred kočo, ki so ga pod našim nadzorom začeli otroci. Žal je bilo psov manj kot otrok, zato smo morali nekatere kar lepo prositi, da so pse »na sprehod« peljali vsi otroci. Tudi tisti otroci, ki so se na začetku malo bali psov, so jih ob koncu našega druženja veselo čohali in božali, tako da je bilo skoraj malce hudo, ko smo se morali posloviti.
V slovo in spomin pa smo dobili lepe planinske majice in nekaj risbic, ki so jih otroci mimogrede narisali, seveda pa smo morali vzgojiteljicama obljubiti, da se drugo leto spet vidimo
Prvi teden smo se družili: Dušan z Ebo in Darko s Kalo in Asko, drugi teden pa Dušan ni imel časa, pa je Ebo pripeljal Joža(ter tudi Lučko in prestolonaslednika Petja), prišla sta pa tudi Matjaž in Šila, Breda je pripeljala Kalo, jaz pa Asko.

Darko

Več fotografij najdete na naši facebook strani.