VAJA »COOPERATE- NESREČE OB PROSTOČASNIH AKTIVNOSTIH 2017« BOHINJ

V Bohinju je ta vikend (2.- 4.6.2017) potekala tridnevna »Vaja Cooperate- Nesreče ob prostočasnih aktivnostih«. Namen vaje je bila krepitev čezmejnega sodelovanja slovenski in avstrijskih organov sil za zaščito ob naravnih in ostalih nesrečah ter krepitev sodelovanja med posameznimi silami zaščite, reševanja in pomoči. Na vaji je v soboto sodelovalo šest članov našega društva Enote reševalnih psov. V pomoč pri organizaciji smo posodili dva markerja Marino Valjavec in Andreja Bahun. Za vodenje celotne ekipe kinologov je bil na terenu odgovoren Darko Turk. Med operativne iskalce pa smo se podali Robert Jančič z Joy-em, Drago Fister s Pego ter Alenka Kučič z Bobom. Sodelovali smo pri preiskovanju terena od Mostnice do Planine Voje, kjer smo skupaj s še ostalimi službami Gorske reševalne zveze Slovenije, Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije, Policijo ter Avstrijskimi kinologi ÖRHB iskali pet pogrešanih oseb in jih tudi našli.

Advertisements

Vaja OE Gorenjska

Jelendol/Medvodje, 17. 5. 2014

Zbrali smo se ob 8:30  na Petrolu v Bistrici pri Tržiču, kjer smo počakali na kolege iz Avstrije in se odpravili na delovišče – bazo, ki je bila v Medvodjah nad Jelendolom.

Prvi del vaje je bil namenjen predvsem praktičnemu delu z GPS aparati. Obdelali smo osnovne funkcije obeh tipov aparatov, ki so v uporabi v ERP Slovenije. Zraven smo še malo obnovili znanje orientacije s pomočjo karte in kompasa, ki je praktična osnova za kakršnokoli orientacijo. V kratki pavzi smo na GPS aparate naložili podatke o obeh deloviščih, določili skupine/ekipe za delo in skrili markerje na delovišča.

Nalogi za obe skupini sta bili precej podobni – s pomočjo GPS in karte je bilo potrebno najprej najti območji, kjer so bili pogrešani nazadnje opaženi in nato poiskati pogrešane osebe na osnovi predpostavk, ki so jih skupine dobile v bazi. Za povezavo z bazo (na območju skoraj ni GSM signala) smo poskrbeli s postavitvijo »bazne postaje« in zagotovitvijo kanalov za zvezo. Skupini sta vsako spremembo oziroma najdbo sproti javljali preko radijskih postaj v bazo, kjer smo vodili tudi dnevnik vsega dogajanja.

Ker so na vaji sodelovali tudi kolegi iz ORHB – Koroške smo pričakovali nekaj težav s komuniciranjem. Čeprav smo jim priskrbeli radijske postaje, so nam sporočanje in postopki ob najdbi  povzročili nekaj manjših težav, ki pa smo jih večinoma sproti rešili. Vaja je v praktičnem delu za člane Območne enote trajala do 17:00 ure. Temu je sledila analiza vaje, kjer smo poiskali vzroke za pomanjkljivo/napačno komunikacijo in nesporazume »jezikovne narave« in ob 18. uri zaključili z uradnim delom vaje. Nadaljevali  smo z delom s psi markerjev in posameznih udeležencev, ki so želeli še malo »motivacije« za pse.

Splošen zaključek je bil, da je bila vaja uspešna, navkljub nekaj manjšim težavam, katerih vzroke smo poiskali tekom analize.

Darko Turk

Vaja ORHB, Kazianiberg, avstrijska Koroška

Na povabilo kolegov iz Avstrijske Enote Reševalnih Psov (ORHB), ki so se udeležili tudi našega tabora ERP v Tolminu smo na vajo reševalcev v okolici Finkensteina na avstrijskem Koroškem odšli Dušan Hrnčič in Darko Turk iz ERP KD Storžič ter Uroš Arih iz KD Naklo.
V soboto zjutraj smo se ob dogovorjeni uri odpeljali na »senčno stran Karavank«. Na zborno mesto pri Kazianibergu v bližini Finkensteina smo prispeli ob pravem času, tako da smo kar takoj dobili kavo in piškote iz domače pekarne kolegov iz Beljaka. Kaj kmalu so se pripeljali tudi kolegi iz avstrijske Štajerske in sledil je zbor in pozdravni govori prizadevnih organizatorjev. Seveda je sledil tudi plan dela, ki je vseboval tudi usposabljanje za delo/transport s helikopterjem. Žal je bila v Celovcu na letališču še megla, tako da se je začetek dela prestavil za pol ure kar nam je dalo priložnost za še malo debate in spoznavanja človeških in pasjih sodelavcev.
Po prihodu helikopterja s posadko je sledilo najprej teoretično nato pa tudi praktično delo – vsaj kar se tiče postopkov in pravil za varno delo ob in v helikopterju. Na hitro so/smo obdelali »mlade vodnike in pse« po istem principu kot pri nas poteka usposabljanje za »modul A«. Potem pa se je začelo zares. Najprej so bili letenja na planino, kjer se je usposabljanje nadaljevalo, deležni začetniki, nato pa še izkušeni vodniki in psi. Moram pa pošteno zapisati, da piloti (po posvetu in izkušnjah iz prvega dela) niso strogo vztrajali na uporabi nagobčnika, tako da je večina psov letela brez (sicer obveznega) nagobčnika.
Na planini so nas organizatorji pričakali najprej z dobrim golažem, nato pa so nas razdelili v skupine glede na izkušnje, opravljene izpite in tudi želje posameznikov. Začetniki so v okolici planine izvajali osnovne treninge pod vodstvom inštruktorjev, izkušenejše vodnike in pse pa so s pomočjo gasilcev/tehničnih reševalcev opremili s plezalnimi pasovi in spet se je začelo vrtenje helikopterskih elis. Vsak reševalni par so prepeljali »na zajli« (nas strokovni izraz bi bil »na podvesu«) približno kilometer daleč, kjer nas je pričakala trasa za iskanje ob poti. Po kratkem postanku smo vsak posamezno preiskovali gozd ob cesti, ki je peljala nazaj proti bazi na planini. Še največ težav je (vsaj meni) povzročal hrup in piskanje helikopterja, ki je še kar dovažal reševalce na izhodišče. Pa saj verjetno ne bi bil tak problem slišati psa, ki nakazuje pogrešanca, a kaj ko Kala to običajno počne na kar precejšnji razdalji in sem zato preslišal eno nakazovanje. To so mi povedali kasneje… Po opravljeni prvi nalogi je sledilo še tako imenovano iskanje v paru z naključno izbranimi »sodelavci« in kaj hitro je sledil »internazionaleninzegung« – mednarodno nakazovanje, Kala in njen avstrijski kolega sta kar skupaj našla in brez problemov nakazala prvega pogrešanca, kasneje pa še vsak posamezno »poškodovanca« pod gradbiščem novo nastajajoče koče, ki so ga kasneje gasilci s tehničnim posegom s koritastimi nosili izvlekli na pot in ga je potem odpeljal helikopter in tako zaključil posredovanje.
Po odhodu v dolino je sledil transport do prenočišča in druženje ob debati, ki so ga nekateri zaključili dokaj pozno, »naša ekipa« pa je glede na napovedano jutranjo uro kaj kmalu (malo po deseti) odšla na počitek.
Zjutraj je po obveznem pasjem sprehodu sledil zajtrk in odhod na zborno mesto, kjer smo počakali na nadaljnja navodila. Po posvetu vodstva smo se vsi skupaj odpeljali v Beljak in na kar velikem in dobro opremljenem poligonu nadaljevali s treningom na ruševini in ovirah. Ker pa smo Gorenci s seboj pripeljali košaro kostanja smo pač kolege naprosili za kurišče in nekaj drv ter kostanj kar med treningom spekli in postregli, pospravili so ga z velikim navdušenjem.
Po koncu usposabljanja smo si družno privoščili še kosilo (in skoraj obvezno pivo), seveda po zaključnih govorih in zahvalah vsem sodelujočim.
Kot kaže se bo čezmejno sodelovanje še nadaljevalo, saj smo se že dogovarjali tudi za kakšen lavinski trening na naši ali njihovi strani Ljubelja, pa glede na odziv in interes za letni tabor je dokaj verjetno, da se bo Koroška ekipa v večjem številu pojavila tudi na taboru naslednje leto, mogoče pa še vmes na kakšni vaji, vsi skupaj pa smo se strinjali naj bo čim manj resničnih akcij in čim več dobrih treningov.

Darko Turk

Žiri, en dan kasneje od »dneva mladosti« 2013

Bo dež, bo lepo veme, bo vroče, bo dež? Veliko vprašanj, ko se prijavljaš na vajo ERP vsaj en teden, če ne več vnaprej… Kaj ima pa veze, če je vaja je vaja, saj tudi pogrešanci ne izbirajo vremena in časa za izgubljanje!
Oprema je tko al tako pripravljena v avtu-komplet z dežno jakno in kakšnim dodatnim kosom oblačil za preoblačenje po potrebi, pa še kakšen par gojzarjev/škornjev se notri najde. Seveda je avto malo večji – še posebej prtljažnik, saj je treba noter »zbasat« še psa ali dva, če je pa manjši je pa toliko bolj treba zložit zadeve, da jih najdeš takrat, ko jih potrebuješ – ne šele čez dva dni.

V nedeljo, 26. maja smo se malo pred osmo zjutraj zbrali vodniki reševalnih psov iz več koncev Slovenije in najprej ugotavljali, da so Žiri pač daleč, pa od kjerkoli že greš tja. Še iz Tržiča ni prav blizu, kaj šele iz Prekmurja…

Ko so nas razporedili v skupine – dokaj naključno »nametane« skupaj – kar je konec koncev dobro, saj naj bi bili vsi sposobni sodelovati z vsemi, tako vodniki kot psi, je vsaka skupina dobila svoj razpored nalog, ki naj bi jih opravili tekom dneva. Naša skupina je kot prvo nalogo dobila iskanje v Ledinci, kjer naj bi strmoglavil balon in pogrešajo tri potnike, nato naj bi v stari tovarni vrat (če se ne motim) poiskali prav tako tri pogrešane (čistilko in dva vzdrževalca) ki jih je presenetil potres ter vmes opravili/nudili prvo pomoč poškodovanim. Tretja/četrta naloga je bil vzpon na »fajrkombat turn« in spust po vrvi skupaj s psom nazaj na varna tla, nato pa še iskanje (spet) treh pogrešancev – tokrat tabornikov, ki jih je med ogledom kmetije presenetilo močno neurje in so se zatekli v gospodarsko poslopje in nočejo ven.

Pa pojdimo po vrsti:

Prvo nalogo smo opravili skoraj z levo roko, saj smo se po hitrem dogovoru in oceni terena razporedili »v strelce« in v dobri polovici predvidenega časa našli in »ven pripeljali« vse nesojene balonarje.
Druga naloga (vzdrževalca in čistilka) nam je povzročala nekaj več težav, saj je tretjega pogrešanega poklopila cev, tako da so ga psi komaj locirali, saj so s težavo izvohali kje je skrit, ampak s skupnimi močmi nam je uspelo! Medtem ko je polovica moštva iskala je preostala polovica po najdbi pogrešanega prvega vzdrževalca oskrbela s prvo pomočjo in ga predala v nadaljnjo oskrbo strokovni ekipi v prostorih PGD Dobračeva-Žiri, kjer je bil štab vaje.
Za četrto nalogo – plezanje in štrikanje ni bilo hudega interesa, a vseeno je polovica ekipe opravila vzpon in spust, preostali pa smo transportirali naše štirinožne pomočnike/iskalce/nosove (in kar je še podobnih izrazov) na vrh do njihovih vodnikov, da so se lahko varno spustili nazaj na tla.
Kje pa je tretja naloga, a, a, a? Ja, vključena v drugo, mar ne?
 Za zaključno nalogo so nas pa s kombijem in prikolico odpeljali na »oddaljeno lokacijo« na Kladje, kjer smo poiskali pogrešane tabornike, ki so se nam kar dobro skrili. Prva dva smo dokaj hitro poiskali, tretji pa nam je »dal tinte pit«! Glede na vetrove in dokajšnjo vznemirjenost psov med iskanjem, smo videli, da »ga imajo v nosu« smo vztrajali in nazadnje po lestvah in deskah poslali/spravili Kalo pod streho, kjer je bil zadnji pogrešanec varno zaspal zakopan v seno in se ni pustil motiti, ko smo ga klicali od zunaj.

V glavnem: Žirovci so se fino potrudili in pripravili zanimiva delovišča, dobro uskladili menjave delovišč – med prvim in drugim smo si celo privoščili kavo in »fotosešn« za sprostitev, za konec, ko smo bili že na varnem pod streho in za mizo ob joti, pa smo doživeli še malo nevihte s točo, ki je prav fino pobelila parkirišče pred gasilnim domom.

Še malo smo poklepetali in se odpravili po ovinkasti cesti (nekateri bližje, nekateri dlje) nazaj domov.

Se vidimo na naslednji vaji!

Darko Turk

Več fotografij najdete na spletni strani ERPSa.

DOG FRIEND 2013: 18 ur, 16 delovišč in 47 markerjev

No, pa je za nami en deloven pasji vikend, preživet v sosednji Italiji, kjer so kolegi civilne zaščite Italije pripravili obsežno vajo – simulacijo potresa. Poleg domačinov smo bili na vajo vabljeni še predstavniki HUOPP – Hrvatska Udruga za Obuku Potražnih Pasa, ZRPS ter Enota reševalnih psov Slovenije, ki smo jo zastopali Tomaž Meglič-Bavčar z Gru-Grujem, Tilen Škraba z Kali, Ferdo Hrovat z Abby in moja malenkost z Warom.
Komaj sem čakal ta petek, ko smo se ob 09.30 zbrali na Rojah, se napokali v kombi in krenili na pot proti Italiji. V GPS smo vpisali končen cilj Pozzuolo del Friuli, kamor smo morali priti do 13h. Tam je bila baza civilne zaščite, operativni štab, štab radioamaterjev, ter seveda šotori, ki so bili namenjeni nam reševalcem in so bili do dobra zastraženi z karabinieri.
Bavčar je šel najavit, da smo prispeli in da smo na voljo za pomoč. Kužki so opravili manjše potrebe in malo razmigali tačke, nato pa smo se odpravili na kosilo ki je vsem dobro teknilo. Ob 15h smo se vsi zbrali v štabni učilnici, kjer so nas po pozdravnem govoru osveščili s scenarijem in potekom vaje. Vaja se je odvijala v štirih okrajih in v vsakem okraju so bila štiri delovišča, se pravi skupno 16 delovišč. Po večini je šlo za opuščene, stavbe, kasarne, kamnolom, podzemni rovi iz 1.svetovne vojne, podzemna jama, opuščena skladišča, peskokop, poleg ruševinskega dela pa nas je čakalo tudi nekaj iskanj pogrešanih v naravi.

Slabo uro po “briefingu” smo bili v polni opremi skupaj s psi pripravljeni na iskanje in reševanje. Dodelili so nam kombi ter vodja, ki nas je vodil iz delovišča na delovišče, in že smo krenili na prvo delovišče. Ne bom opisoval vsakega kraja posebej, ker bi bilo potem tole predolgo – hehehe. Skratka. Večinoma so nam dali 50 min časa, vse pa smo našli zelo hitro, tako da se mi zdi da so bili povsod navdušeni nad našim delom in delom naših psov. So me pa presenetili markerji ki so stali ali pa božali naše psi, ki se kljub temu niso dali podkupiti in so nam zvesto pokazali kje se ponesrečenci nahajajo.

Dan se je prevesil v noč, mi pa smo veselo delali naprej, dokler se nam ni okrog dveh ponoči Tilen poškodoval na poti do enega delovišča. Sklenili smo, da bomo eno uro počivali, kar smo tudi storili, vendar je bila bolečina prehuda, da bi se nam Tilen pridružil pri nadaljevanju. Tako smo postali trojica in nadaljevali z uspešnim delom, se je pa poznalo, da en član in en pasji smrček manjka, saj so bili tereni obsežni, utrujenost tako nas kot psov pa je naraščala. Okoli 11. ure dopoldan smo zaključili z delom na vseh iskalnih lokacijah in se odpravili v bazo, kjer nas je že čakal Tilen.

Sledil je malo daljši tuš, ki je zares prijal in v zgodnjih popoldanskih urah smo se poslovili od kolegov in organizatorjev, ter se odpravili na pot domov, namreč Tilna je zelo bolelo. Sicer bi ostali do nedelje, čakala nas je še neka parad in prezentacije, ter večerno druženje.

Tako, na kratko je to vse, kljub poškodbi smo se imeli super, no se kdaj pa ni, med nami pesjanarji je vedno fletn.

Andrej Ješe

Avtorji slik so udeleženci vaje.

Vaja POMLAD 2013 (Tržič z okolico, 20. 4.)

Po zboru udeležencev na parkirišču BPT v Tržiču ob 9:00 uri se je vodnike razporedilo v ekipe.

Vodniki začetniki so pod vodstvom Mirana Tišlerja in Katje Skulj spoznavali »realnost« dela reševalnega teama. Pod vodstvom inštruktorjev so (glede na stopnjo pripravljenosti) izvajali motiviranje psov in vodnikov za iskanje, v svoje delo so malce bolj pripravljeni vključili tudi poznavanje dela s kompasom ali GPS, z delom v skupini/paru pa začetnikov nismo še obremenjevali. Več vodnikov je verjetno slišalo in videlo marsikaj novega.

Izkušeni vodniki, že razporejeni v razne enote ERP so se spopadali večinoma z simuliranimi »iskalnimi akcijami« ter tudi z uporabo vrvne tehnike v podobnih pogojih kot se običajno pojavljajo na resničnih iskalkah.

To pomeni da so morali najprej najti določeno zborno mesto, kjer so dobili podatke o številu pogrešanih ter po potrebi tudi opise njihovega »psihofizičnega stanja«. Na vseh zbornih mestih so dobili tudi karte za orientacijo, potem pa so se morali znajti kakor so vedeli in znali, ter seveda tudi o svojem delu in napredku pri preiskovanju terena z uporabo radijskih zvez poročati »v bazo«, ki je bila vzpostavljena pri gasilskem domu PGD Bistrica pri Tržiču, kjer so nam gasilci prijazno odstopili prostor in nekaj elektrike za potrebe zvez in računalniške podpore. Glede na dejstvo, da so bila delovišča raztresena od Dovžanove soteske preko Kukovnice do Zvirč in Podbrezij so radijske postaje res prišle do izraza.

Skupine so svoje naloge, kljub namerno pomanjkljivim informacijam in kartam, opravile uspešno. Poiskale in oskrbele so vse »pogrešance«, ki so se skrivali v gozdovih in skalah. Prav tako so s skupnimi močmi opravili z nalogami vrvne tehnike, kje so morali samostojno narediti vrvno ograjo in opraviti tudi spust po vrvi preko približno 30 metrov visoke pečine v Dovžanovi soteski.

Med delom nas je prišlo pogledat tudi nekaj povabljenih in nepovabljenih gostov, ki so dobili informacije o vsem, kar jih je zanimalo.

Pa da ne pozabim, vsega skupaj je bilo »prisotnih in prisebnih« 74 vodnikov ter nekaj manj psov, saj smo bili nekateri zasedeni z organiziranjem in pripravljanjem dela, nekateri pa so opravljali »nehvaležno delo« markerjev in se skrivali v različnih vlogah in položajih, da so jih lahko vodniki poiskali in po potrebi tudi oskrbeli- podobno kot v resničnih situacijah.

Na koncu pa smo se zbrali v Bistriškem gasilnem domu, kjer smo vajo zaključili s pasuljem ali pa mineštro in ob kratki debati premleli nove izkušnje ter kakšno novico.

Darko

Več fotografij najdete na: http://galerija.erps.si/erp2013/vaja-trzic?page=7

Vaja ERP, Tržič, 21. april 2012

Kot so nekateri opazili je v Tržiču in okolici v soboto potekala vaja Enote Reševalnih Psov Slovenije. Na vaji je sodelovalo 112 ljudi, skoraj polovica je bila “začetnikov”, ki so med samim delom spoznavali, kaj jih čaka v bližnji prihodnosti. Vaja je potekala tako kot smo si zamislili, le za “stike z javnostjo” je malo zmanjkalo časa, ampak v bodoče bomo tudi ta del popravili.
Vodniki so uspešno pregledali terene, ki smo jim jih pripravili. Našli so vse “pogrešane”, razen enega, ki se je dvema skupinama očitno precej dobro skril, a so ga naslednje skupine uspešno našle. Očitno je kombinacija izkušenih vodnikov in vodnikov začetnikov tokrat dokaj uspešno sodelovala, tako da ni bilo nobenih posebnih problemov niti z orientacijo in lociranjem delovišč ter opravljanjem dela, ki smo si ga izbrali kot hobi. Navkljub aprilski napovedi vremena se nam je večino dneva kazalo sonce, dežja je bilo le za vzorec, tako da je bilo delo še prijetnejše kot bi bilo v dežju.
Novi vodniki- začetniki so imeli priložnost neposredno spoznati delo za katero se usposabljajo, starejši vodniki pa so delili svoje izkušnje in tako še dodatno motivirali začetnike.
Glede na veliko število udeležencev ter lokacije delovišč in zbirališča v Tržiču pred bivšo BPT mislim, da tudi za okolico in opazovalce nismo bili preveč moteči, tudi odzivi javnosti so bili dokaj ugodni, nikjer- vsaj po mojem vedenju ni bilo kakšnih negativnih komentarjev, tako da smo lahko z izvedbo vaje zelo zadovoljni.
Pripetila se je le ena manjša nesreča, ko si je ravno na delovišču namenjenem prvi veterinarski pomoči eden od psov v tačko zadrl trsko in bil takoj pod strokovnim vodstvom “naše” veterinarke tudi oskrbljen.
Zahvaliti se moramo vsem prizadevnim tržiškim kinologom-reševalcem in ostalom, ki so nam prijazno priskočili na pomoč pri organizaciji in sami izvedbi vaje.
Povabilu na ogled vaje so se odzvali tudi predstavniki GRZS- Postaja Tržič, župan Borut Sajovic, načelnik URSZR Kranj Jernej Hudohmet ter nekateri novinarji, zato bomo verjetno še kaj novic o vaji prebrali v Gorenjskem Glasu in Reviji Slovenska vojska. Malce več pozornosti smo namenili samemu delu na deloviščih, zato so opazovalci lahko bolj neposredno spoznavali naše (in pasje) delo v skupinah.

Bo že držal, če je v Gorencu pisal, pravijo: http://www.gorenjskiglas.si/novice/kronika/index.php?action=clanek&id=59294

Darko Turk