No, pa je za nami en deloven pasji vikend, preživet v sosednji Italiji, kjer so kolegi civilne zaščite Italije pripravili obsežno vajo – simulacijo potresa. Poleg domačinov smo bili na vajo vabljeni še predstavniki HUOPP – Hrvatska Udruga za Obuku Potražnih Pasa, ZRPS ter Enota reševalnih psov Slovenije, ki smo jo zastopali Tomaž Meglič-Bavčar z Gru-Grujem, Tilen Škraba z Kali, Ferdo Hrovat z Abby in moja malenkost z Warom.
Komaj sem čakal ta petek, ko smo se ob 09.30 zbrali na Rojah, se napokali v kombi in krenili na pot proti Italiji. V GPS smo vpisali končen cilj Pozzuolo del Friuli, kamor smo morali priti do 13h. Tam je bila baza civilne zaščite, operativni štab, štab radioamaterjev, ter seveda šotori, ki so bili namenjeni nam reševalcem in so bili do dobra zastraženi z karabinieri.
Bavčar je šel najavit, da smo prispeli in da smo na voljo za pomoč. Kužki so opravili manjše potrebe in malo razmigali tačke, nato pa smo se odpravili na kosilo ki je vsem dobro teknilo. Ob 15h smo se vsi zbrali v štabni učilnici, kjer so nas po pozdravnem govoru osveščili s scenarijem in potekom vaje. Vaja se je odvijala v štirih okrajih in v vsakem okraju so bila štiri delovišča, se pravi skupno 16 delovišč. Po večini je šlo za opuščene, stavbe, kasarne, kamnolom, podzemni rovi iz 1.svetovne vojne, podzemna jama, opuščena skladišča, peskokop, poleg ruševinskega dela pa nas je čakalo tudi nekaj iskanj pogrešanih v naravi.

Slabo uro po “briefingu” smo bili v polni opremi skupaj s psi pripravljeni na iskanje in reševanje. Dodelili so nam kombi ter vodja, ki nas je vodil iz delovišča na delovišče, in že smo krenili na prvo delovišče. Ne bom opisoval vsakega kraja posebej, ker bi bilo potem tole predolgo – hehehe. Skratka. Večinoma so nam dali 50 min časa, vse pa smo našli zelo hitro, tako da se mi zdi da so bili povsod navdušeni nad našim delom in delom naših psov. So me pa presenetili markerji ki so stali ali pa božali naše psi, ki se kljub temu niso dali podkupiti in so nam zvesto pokazali kje se ponesrečenci nahajajo.

Dan se je prevesil v noč, mi pa smo veselo delali naprej, dokler se nam ni okrog dveh ponoči Tilen poškodoval na poti do enega delovišča. Sklenili smo, da bomo eno uro počivali, kar smo tudi storili, vendar je bila bolečina prehuda, da bi se nam Tilen pridružil pri nadaljevanju. Tako smo postali trojica in nadaljevali z uspešnim delom, se je pa poznalo, da en član in en pasji smrček manjka, saj so bili tereni obsežni, utrujenost tako nas kot psov pa je naraščala. Okoli 11. ure dopoldan smo zaključili z delom na vseh iskalnih lokacijah in se odpravili v bazo, kjer nas je že čakal Tilen.

Sledil je malo daljši tuš, ki je zares prijal in v zgodnjih popoldanskih urah smo se poslovili od kolegov in organizatorjev, ter se odpravili na pot domov, namreč Tilna je zelo bolelo. Sicer bi ostali do nedelje, čakala nas je še neka parad in prezentacije, ter večerno druženje.

Tako, na kratko je to vse, kljub poškodbi smo se imeli super, no se kdaj pa ni, med nami pesjanarji je vedno fletn.

Andrej Ješe

Avtorji slik so udeleženci vaje.