Bo dež, bo lepo veme, bo vroče, bo dež? Veliko vprašanj, ko se prijavljaš na vajo ERP vsaj en teden, če ne več vnaprej… Kaj ima pa veze, če je vaja je vaja, saj tudi pogrešanci ne izbirajo vremena in časa za izgubljanje!
Oprema je tko al tako pripravljena v avtu-komplet z dežno jakno in kakšnim dodatnim kosom oblačil za preoblačenje po potrebi, pa še kakšen par gojzarjev/škornjev se notri najde. Seveda je avto malo večji – še posebej prtljažnik, saj je treba noter »zbasat« še psa ali dva, če je pa manjši je pa toliko bolj treba zložit zadeve, da jih najdeš takrat, ko jih potrebuješ – ne šele čez dva dni.

V nedeljo, 26. maja smo se malo pred osmo zjutraj zbrali vodniki reševalnih psov iz več koncev Slovenije in najprej ugotavljali, da so Žiri pač daleč, pa od kjerkoli že greš tja. Še iz Tržiča ni prav blizu, kaj šele iz Prekmurja…

Ko so nas razporedili v skupine – dokaj naključno »nametane« skupaj – kar je konec koncev dobro, saj naj bi bili vsi sposobni sodelovati z vsemi, tako vodniki kot psi, je vsaka skupina dobila svoj razpored nalog, ki naj bi jih opravili tekom dneva. Naša skupina je kot prvo nalogo dobila iskanje v Ledinci, kjer naj bi strmoglavil balon in pogrešajo tri potnike, nato naj bi v stari tovarni vrat (če se ne motim) poiskali prav tako tri pogrešane (čistilko in dva vzdrževalca) ki jih je presenetil potres ter vmes opravili/nudili prvo pomoč poškodovanim. Tretja/četrta naloga je bil vzpon na »fajrkombat turn« in spust po vrvi skupaj s psom nazaj na varna tla, nato pa še iskanje (spet) treh pogrešancev – tokrat tabornikov, ki jih je med ogledom kmetije presenetilo močno neurje in so se zatekli v gospodarsko poslopje in nočejo ven.

Pa pojdimo po vrsti:

Prvo nalogo smo opravili skoraj z levo roko, saj smo se po hitrem dogovoru in oceni terena razporedili »v strelce« in v dobri polovici predvidenega časa našli in »ven pripeljali« vse nesojene balonarje.
Druga naloga (vzdrževalca in čistilka) nam je povzročala nekaj več težav, saj je tretjega pogrešanega poklopila cev, tako da so ga psi komaj locirali, saj so s težavo izvohali kje je skrit, ampak s skupnimi močmi nam je uspelo! Medtem ko je polovica moštva iskala je preostala polovica po najdbi pogrešanega prvega vzdrževalca oskrbela s prvo pomočjo in ga predala v nadaljnjo oskrbo strokovni ekipi v prostorih PGD Dobračeva-Žiri, kjer je bil štab vaje.
Za četrto nalogo – plezanje in štrikanje ni bilo hudega interesa, a vseeno je polovica ekipe opravila vzpon in spust, preostali pa smo transportirali naše štirinožne pomočnike/iskalce/nosove (in kar je še podobnih izrazov) na vrh do njihovih vodnikov, da so se lahko varno spustili nazaj na tla.
Kje pa je tretja naloga, a, a, a? Ja, vključena v drugo, mar ne?
 Za zaključno nalogo so nas pa s kombijem in prikolico odpeljali na »oddaljeno lokacijo« na Kladje, kjer smo poiskali pogrešane tabornike, ki so se nam kar dobro skrili. Prva dva smo dokaj hitro poiskali, tretji pa nam je »dal tinte pit«! Glede na vetrove in dokajšnjo vznemirjenost psov med iskanjem, smo videli, da »ga imajo v nosu« smo vztrajali in nazadnje po lestvah in deskah poslali/spravili Kalo pod streho, kjer je bil zadnji pogrešanec varno zaspal zakopan v seno in se ni pustil motiti, ko smo ga klicali od zunaj.

V glavnem: Žirovci so se fino potrudili in pripravili zanimiva delovišča, dobro uskladili menjave delovišč – med prvim in drugim smo si celo privoščili kavo in »fotosešn« za sprostitev, za konec, ko smo bili že na varnem pod streho in za mizo ob joti, pa smo doživeli še malo nevihte s točo, ki je prav fino pobelila parkirišče pred gasilnim domom.

Še malo smo poklepetali in se odpravili po ovinkasti cesti (nekateri bližje, nekateri dlje) nazaj domov.

Se vidimo na naslednji vaji!

Darko Turk

Več fotografij najdete na spletni strani ERPSa.