Na soboto po polulani Zofki smo nad Križami člani ERP KD Storžič organizirali vajo Območne Enote Gorenjska, kjer vsako leto ponovno preverjamo in vadimo reševalne pare(vodnik+pes) v situacijah, ki so podobne kot se pojavljajo na resničnih iskalnih akcijah. Tokrat sta se kot »moža iz ozadja« izkazala Drago in Matjaž, ki sta pripravila teren, skrivališča in predpostavke vaje. Na pomoč in olajšanje nam je priskočilo tudi vreme- po deževni Zofki in dokaj kislem jutru so se nam vemena zjasnila in vaja je potekala v sicer mokrem gozdu, a do zaključka vaje smo se že vsi posušili v soncu.

Predpostavka vaje je bila da se je skupina planincev, ki so se prejšnji dan namenili na Kriško goro ter se spotoma sporekli katera pot je prava in se razdelili v dve skupini, ki sta šli vsaka po svoji poti. Po pričevanju enega izmed njih so se razšli pri križišču nad Polano- štirje so krenili po gozdni cesti v smeri Pristave ter preko Čevdrc navzgor, drugi trije pa po markirani stezi prek Vetrna, nobena skupina pa baje ni prišla do zavetišča v Gozdu.

Po kratkem posvetovanju o obliki in načinu iskanja smo se tudi mi razdelili v dve skupini in po opisanem območju začeli z iskanjem pogrešanih. Ker so bili pogrešani planinci smo (kot se je izkazalo za pravilno) se odločili za iskanje predvsem ob poteh in stezah in dokaj hitro našli vseh sedem pogrešanih, vključno s slepo planinko Sabino, ki je svojo izkušnjo tudi opisala v pismu kot zelo pozitivno: »Drago je fenomenalno odigral svoj del vloge in me na milost in nemilost prepustil vašim rokam. Seveda, on je vedel komu in kaj. Jaz pa sem morala to še spoznati. Seveda nisem videla vaših (zaskrbljenih) obrazov, ko ste si morali predstavljati kako se bom znašla med vami in z vami. Ampak sem takoj občutila tisto pravo delovno klimo, ki me je spremljala ves dan. V vaši družbi sem se takoj počutila sproščeno in dobrodošlo. Slepim je včasih težko navezati prave pristne stike z ljudmi, ki jih ne poznamo, saj ne vidimo reakcij na obrazih. Ampak jaz med vami nisem imela problema.«

Tudi nas je pred vajo malo skrbelo, ko nam je Drago povedal da se bo vaje udeležila tudi Sabina, ki je dejansko slepa, saj nismo ravno veliko v kontaktu s slepimi osebami, še manj s takimi, ki bi se bili pripravljeni »izgubiti v gozdu« in tam čakati kdaj jih bomo našli. A Sabina nas je vse presenetila s svojim navdušenjem in orientacijo in gibanjem tudi v neznanem terenu, da pa je vajena psov nam je bilo poznano saj ima tudi sama svojega psa-vodnika.

Po končani vaji smo seveda opravili tudi analizo s poudarkom na storjenih napakah, pa ne z namenom kritikanstva ampak da se v bodočih situacijah- še posebej iskalnih akcijah- ne naredimo istih oziroma podobnih napak.

Po zaključku uradnega dela pa smo se še podprli z dobrotami z žara, ki jih je pripravil Vozk, ki je tokrat zaradi manjše poškodbe odlično odigral vlogo »logističnega centra«, za markerje/začetnike in njihove pse pa smo uredili tudi malo treninga. Seveda pa se je razvila tudi debata, saj se v tolikšnem številu z različnih koncev gorenjske (od Žirov do Naklega) ne srečamo velikokrat, pa potem izkoristimo tudi takale srečanja za izmenjavo izkušenj in raznih novic- v glavnem je fletno v pesjanarski druščini, če pa je na naši strani še vreme je pa še lepše.

Prisotni in prisebni: Uroš, Tina, Andreja, Matjaž in Ljubo iz ERP KD Naklo, Dragi in Matjaž iz GRS Tržič, Sabina iz Ljubljane, Drago, Dušan, Robert, Miran, Monika, Saša, Nina, Urška in Darko iz ERP KD Storžič.

Darko Turk