Na povabilo oskrbnika doma na Zelenici, gospoda Stankota Koblarja, sva se kljub dežju na pot odpravila Vozk z Reksom in Lajko ter Marina z Ronom. Ker žičnice do vrha Zelenice ni več, terencev pa nimava, sva avtomobile pustila na Ljubelju in se naprej odravila peš.

Vreme nama to pot res ni bilo naklonjeno, saj je cel čas deževalo. In tudi temperatura ni bila ravno poletna. Pa nič zato. Glede na to, da je bilo potrebno iti na vrh peš je bila temperatura ravno pravšnja (dež je bil pa odličen alibi za mojo kondicijo).

Na vrhu so naju pričakali oskrbnik z otroki iz Zavoda – Center za pomoč otrokom in staršem Žalec in njihovimi spremljevalci. 11 otrok naju je z zanimanjem pričakovalo in midva sva si bila na koncu enotna, da so naju otroci izjemno presenetili.

Zmožnost poslušanja, sodelovanja – otroci, ki so stari od 10 do 16 let, so zastavljali
vprašanja, ki bi si jih marsikateri odrasel človek ne spomnil. In naj še omenim, da ni bilo
nikakršnega prerivanja pri skrivanju, pravilno so znali pristopiti do kosmatincev. Res hvala tem otrokom, da so nama dali možnost, da sva lahko predstavila delo reševalnega psa.

Preostale fotografije najdete na FB strani doma na Zelenici:

https://www.facebook.com/pg/GUC-Zelenica-330188597004594/photos/?tab=album&album_id=1834562106567228

Marina V.