Glede na v zadnjem času vzpostavljene kontakte s kolegi vodniki reševalnih psov (rettungshundefuhrer) iz Beljaka in okolice, je poteklo dogovarjanje o skupnem treningu, ki so ga tokrat organizirali kolegi s »senčne strani Karavank«. Dogovorili smo se da se dobimo v soboto 25. oktobra ob 9. uri na njihovem vadbišču v Beljaku. Na treningih pri kolegih iz KD Nakla smo določili, da ob 7:30 štartamo izpred Petke na Detlci. Nekateri so rekli: »končno ena človeška ura za odhod na vajo«, obenem pa jim ni problem priti ob 6. uri zjutraj na iskalno akcijo v Udenboršt, pol jih pa razumi, če moreš…

V glavnem smo se že pred dogovorjeno uro zbrali »na kofetu«. Glavna atrakcija in vir smeha za opazovalce (po Vozkovem prihodu) so bili nič hudega sluteči mimoidoči, ki sta jih Ara in Rex oblajala iz pesjaka v odprtem Kangooju. Njihovi refleksi so bili kar bliskoviti – seveda v zabavo opazovalcev, ampak definitivno sta jih prebudila in jim pognala kri po žilah bolj kot jutranja kavica. Po kofetu smo se lepo disciplinirano spravili v kolono in odjadrali preko Ljubelja proti Beljaku, kamor smo prispeli skoraj točno – z le dvema minutama zamude, za kar prevzemam popolno odgovornost, saj sem zgrešil en odcep tik pred poligonom. Po kratki debati in predstavitvi obeh ekip ter predpostavk za vajo/trening smo se odpravili do vadbišča v Finkensteinu, ki je bilo urejeno na skladišču/odlagališču gradbene firme, kjer so možnosti skrivališč običajno omejene le z domišljijo »skrivalca«. Tam so kolegi že pripravili delovišča v sodelovanju z domačimi gasilci, ki so delovali kot »tehnična podpora« in o našem iskanju izvlekli »ponesrečence« iz skrivališč. V duhu sodelovanja med reševalci iz obeh strani meje so sestavili mešane ekipe. Sodelovanje različnih psov in vodnikov po pričakovanjih ni predstavljalo posebnega problema, tako da so vse ekipe našle vse pogrešane/poškodovane ne glede na stopnjo usposobljenosti posameznih vodnikov in psov. Po pričakovanjih noben od psov ni nakazal/iskal lutke, ki so jo tudi skrili v kup odpadkov, saj jo običajno »najdejo« vodniki, ker psom zaradi »nepravega vonja« enostavno ni zanimiva saj jih treniramo z iskanjem živih ljudi za povrh pa je izkušen pasji nos težko prevarat. Po kratki analizi in par nasvetih za nadaljnje delo smo se preselili nazaj na poligon na začetku Beljaka, ki so ga kolegi uredili na območju starih/opuščenih toplic in služi novemu namenu že približno tri leta.

Ker se je bližal čas kosila smo bili najprej deležni golaža, ki so ga pripravili domačini, mi pa smo ga še malo popestrili z malce pečenja z žara, ki smo ga glede na celodnevno vajo pripeljali s seboj. Za glavnega kuharja se je javil kar Vozk, ki je svoje delo lepo opravil in požel pohvale iz polnih ust. Seveda vmes nismo le sedeli in trenirali zobe, ampak smo opravili še en pošten trening z že malce utrujenimi psi po željah in potrebah vodnikov. Ob »uri slovesa« smo se menili še o ponovnem sodelovanju, ki ga predvidevamo še letos na »naši strani«, o točnem datumu pa se še nismo dogovorili.

V glavnem preživeli smo en fleten dan, pa še nekaj jih verjetno bomo! Spodobi se še našteti sodelujoče: Iz KD Storžič smo bili Vozk, Dušan, Robert, Drago in Darko; KD Naklo pa so predstavljali Andreja, Uroš in Matjaž- seveda vsi s pripadajočimi štirinožnimi šnofljami.

Darko Turk